Kmalu bo marec in čas, ko se moj znanec odpravlja na jadranje do Španije. Povabil me je celo, da grem z njim, ampak ker nimam izkušenj, sem raje povabilo zavrnila. Takšno jadranje bo mena trajalo več mesecev. Tega si pa res ne predstavljam, kako bi preživela. Vseeno imam službo in ne morem kar oditi na jadranje za tri mesece. Niti si ne predstavljam, kako bi delala tam. Če bi bila na jahti, to bi si že nekako šlo skozi, ker pa nisem, sem pa skoraj prepričana, da to ne bi bilo mogoče.
Takšno jadranje pride zame v poštev le za kakšen teden. Za začetek pa skoraj zagotovo le za nekaj dni, da najprej vidim, če mi je kaj takšnega pravzaprav dovolj zanimivo, da bi šla za cel teden. Morda bi celo razmislil, da bi šla za dlje časa. To sem skoraj prepričana, da ne bi bilo možno, ampak nikoli ne bom rekal nikoli, ker se zarečenega kruha največ poje in jaz sem ga že velikokrat. Tokrat pa tega res ne želim tvegati. Zato bom tiho. Enkrat bom šla za nekaj dni na jadranje, potem se bom pa naprej odločila, kaj in kako. Kolikor se pa poznam, je pa zelo možno, da bo jadranje pri meni enkrat izkušnja in nikoli več. Kar mi je žal. Zelo velik judi poznam, ki jadrajo in bi z veseljem šla na kakšno takšno potovanje z njimi, pa ne morem vedno. Se pa na srečo vseeno lahko ujamemo kje drugje tako, da na koncu ni nič narobe s tem.
Eden od njih bo verjetno več mesecev zelo daleč proč in ga nobeden od nas ne bo veliko videl in slišal. Kolikor ga vsi poznamo, se bo popolnoma izklopil od vsega in se bo moral enkrat na nekaj tednov ogladil, ravno toliko, da sporoči, da je vse v redu z njim potem, bo pa spet jadranje edini fokus, ki ga bo imel.