Ko sem spoznala fanta, se mi vse obrnilo na glavo. Živel je na drugem koncu Slovenije in tako se nisva videvala tako pogosto. Na začetku zveze je to še čisto normalno, kmalu pa sva oba imela željo, da bi živela skupaj. Resnično nisva vedela, kaj bi lahko naredila, pa sva se odločala med različnimi opcijami. Takrat si niti predstavljala nisem, da mi bo podaril uro Citizen, prav zaradi selitve.
Imela sva tri možnosti, da živiva pri meni, pri njem, ali pa si ustvariva dom nekje na sredini. On mi je prepustil odločitev, čeprav sva oba vedela, da bi bilo najboljše, da se preselim k njemu, ker je živel v hiši sam, vendar prav nikoli me v to ni silil. Odločitev je bila na meni in on bi se strinjal. Na koncu sem se odločila, da se preselim k njemu, ker je to bila najbolj pametna odločitev. Sama selitev zame ni bila stresna, ker sem šla k človeku, ki me je ljubil, to pa je pri moji vselitvi potrdil, ko mi je kupil uro Citizen, ki me je čakala na mizi pri večerji. Nisem mogla verjeti, da mi je res kupil uro Citizen in to samo zato, ker sem se odločila, da se preselim k njemu.
To mi je dalo nov zagon, vedela sem, da sem se odločila prav. Sedaj že kar nekaj časa živiva skupaj in jaz se vedno, ko pogledam uro Citizen se spomnim na prvi dan, ko sem prišla živet k njemu. To je bil moj najlepši dan.
Lahko samo rečem, da je ura Citizen res lepo darilo. Ko tako premišljujem, bi mi lahko kupil nakit, a vseeno je ura lepše darilo. Bolj unikatno in posebno darilo. Nakit lahko hitreje izgubiš kot uro. Sama sem še posebej pozorna, da ure Citizen ne puščam kjerkoli, ampak samo na enem mestu.