Če bi vedela, da bo letošnje poletje zaznamovala čezmerna razmnožitev komarjev, bi verjetno razmislila o tem, da bi bili komarniki nameščeni na moja okna in vrata. Mislim, da lahko v šali rečem, da je moja kri očitno označena za pet Michelinovih zvezdic za komarje letos. Na dan vsaj enega ubijem in še kar jih ni konec, jaz sem pa popikana, od enega komarja tolikokrat, kot da bi jih imela deset v stanovanju. Morda bi me komarniki vsaj malce rešili pred tem, ni pa zagotovo. Nikoli me niso še v življenju popikali kakor letos.
Morda to pomeni, da se mi je zdravje drastično izboljšalo in imam zdaj tudi kri končno spet zelo dobro. Morda me zato niso komarji imeli radi, ker moja kri nekaj časa ni bila najboljša. Nisem bila na pregledu, sem pa vedela to, ker se tudi počutila nisem najboljše. Vem, da se tudi zdaj še zdaleč ne počutim, tako kot je v načrtu, ampak vseeno se pa počutim bolje kakor pa prej. In to mnogo bolje. Zelo dobro bi se vsekakor počutila, če bi se komarji končno nehali hraniti na meni. Poletje se sicer bliža koncu, ampak nič kaj ne kaže, da bi komarji prenehali svoje hranjenje na meni. Ne vem pa, ali je smiselno, da bi se komarniki vseeno namestili na okna ali ne. Res sem bila skoraj prepričana, da bodo do zdaj nehali in mi ne bo žal, da se komarniki niso namestili. Z vsakim dnem več pa ugotavljam, da morda realna zgodba ni popolnoma takšna.
Danes recimo sem spet imela noč, ko nikakor nisem mogla spati, saj se je en komar odločil, da me bo vztrajno zbujal. Komaj mi je uspelo, da sem ga ujela in sem lahko končno zaspala. Trajalo je pa tri ure. Po presledkih seveda, da ne bo pomote. V takih nočeh sem najbolj jezna nase, ker vem, da bi komarniki poskrbeli, da tega ne bi bilo.
